DVE KORUZI

Ob neki slovenski vasi, na križišču razpotij stoji tržnica. Med enajstimi stojnicami stoji šesta v vrsti stojnica živo rumene barve, na kateri  sedita dve koruzi. Ena koruza je visoka, vendar ne le po višini. Ima velika zrna in bujno ličje, svojo frizuro, ki jo ima silno rada in si jo vsakič, ko je zapiha vetrič, popravi. Druga koruza izgleda na prvi pogled veliko bolj revna, saj so njena zrna za polovico manjša od sosedinih. Kljub temu mirno sedi poleg važičke in gleda mimoidoče ljudi. Slednji ju opazujejo, si ju dobro ogledajo in nadaljujejo svojo pot.

,,Hm.,, je reče prva koruza:,,Boš videla, da bodo ljudje izbrali mene, saj lahko dam veliko pridelka. Poleg tega sem zdrava in sočna. Ti si majhna in sediš kot mila jera.,, je rekla in vzvišeno pogledala sosedo.

,,Res misliš, da bodo izbrali tebe?,, vpraša druga in jo pogleda kvišku. Kljub svoji mirnosti samozavestno sedi poleg velike gospodične.

,,Seveda.,, na mestu poskoči gospodična koruza.

Pri njiju se ustavi kmet in načne pogovor s prodajalcem dveh vrst koruz.

,,Gospod,, reče prodajalec:,, Ta,, in pokaže na majhno koruzo: ,,je zdrava in hranilna. Dejstvo pa je, da ob setvi, da mnogo manj pridelka kot ta druga,, in pokaže na večjo ter nadaljuje: ,,Ta koruza lahko veliko obrodi, še posebno, če poleg uporabimo umetno gnojilo.,,

Kmet, ki si je želel  pridelka, s katerim ne bi bilo veliko dela ter  bi ga ob večjih količinah še prodajal in s tem imel dobiček, se je odločil za nakup koruze nove sorte.

Kako je sijala rumena gospodična, ko je rekla mali koruzi:,,Si videla?,, Mala koruza je prikimala.

Minevale so ure in kup vreč z novo sorto koruze se je vedno bolj manjšal. Nova koruza je bila polna ponosa. Proti koncu dneva pride k prodajalcu star zgrbljen kmet, ki je komaj še hodil in za špago vodil veliko kravo. 

,,Dober dan.,, pozdravi prodajalca. ,,Želel bi kupiti koruzo.,, 

Prodajalec mu enako kot ostalim kmetom, ponuja novo koruzo, ki naj bi bila glede na ceno, in vse skupaj, boljša kot domača. Kmet zmaja z glavo in reče:,,Naša tla potrebujejo domačo koruzo.,, in zaobjel zrak z dlanjo, kakor da bi je imel polno pest. ,,Potrebujejo koruzo, ki so jo jedli že naši predniki in je zapisana v naših genih.,, je zaključil. Prodajalec ga debelo gleda in si misli: ,,Starec. Se vidi, da je že mimo s časom.,, Kmet sam sebi prikima in nadaljuje: ,,Spoštujmo, kar je naše. In to bo spoštovalo naše naslednje rodove.,, Prodajalec tiho ponudi kmetu veliko vrečo koruze, s kupa, ki se tekom ur ni zmanjšal niti za en meter. Kmet plača in odide.

,,Si videla?,, se je obrnila manjša k večji koruzi. ,,Si tujka. In ne spadaš k nam.,,

,,Ph,, prhne gospodična:,, Na vse se je treba navaditi. Tudi na moderen svet.,,

Mala koruza je zavzdihnila.

Minilo je leto dni in dve koruzi znova sedita na stojnici ob lepo oblečenem prodajalcu. Mimo hodijo kupci in kupujejo novo koruzo. Kup domače sorte je to leto veliko manjši. Vsega skupaj pet vreč. Mala koruza žalostno gleda, ko vsi odidejo od nje. Nenadoma v daljavi zagleda kmeta, ki je prejšnjo pomlad kupil njena zrna. Najraje bi mu pomahala v pozdrav in rekla:,,Hej, tu sem. Pridi in kupi me.,, Kakor, da bi jo slišal, se kmet približa, jo nasmejano poboža in je kupi tri vreče.

Pride tretje leto. Nove koruze ne kupi nihče več. Prihajajo kupci za kupcem in govorijo: ,,Želim kupiti domačo koruzo.,, Prodajalec vedno znova odgovarja: ,,Žal je nimam. Imam to,, in pokaže na koruzo, ki je sedela na njegovi stojnici: ,,Ta je zelo dobra.,, Vsak kupec le zamahne z roko in odide dalje. 

Prodajalcu ni jasno, kaj se dogaja. Ustavi naslednjega kupca, da še ta ne bi zbežal in povpraša: ,,Kaj se dogaja? Zakaj vam ta koruza ni več v redu?,,

Kmet se ustavi in odgovori: ,,Prvo leto je bila ta koruza zelo dobra. Veliko sem je tudi prodal. In zelo sem bil zadovoljen, da je moja krava dala veliko mleka. Toliko mleka, da sem moral tudi tega prodajati, če nisem hotel, da se doma pokvari. Drugo leto, torej lani, je bila letina žalostna. Ni bila dobra. Po pogovoru z ostalimi kmeti, sem ugotovil, da nova koruza peša moč zemlje. Enako velja za gnojilo, ki ga prodajate. Je kot strup. Povrhu vsega je še naša krava zbolela, vendar o podrobnostih ne bom govoril. Tako da lahko razumete, da bom prešel nazaj na domačo koruzo.,, je zaključil.

Prodajalec ga v tišini debelo gleda, saj ne more verjeti svojim ušesom. Ko ob stojnici ostane sam, se obrne k svoji edino preostali koruzi in reče:,,Nič ne bo s teboj. Očitno nisi dobra za naše okolje in kaj šele za živa bitja.,, Medtem, ko zmaja z glavo, začne pospravljati svoje reči. V trenutku se odloči iskati seme, ki ga kmetje želijo kupiti. A semena domače sorte ne najde nikjer. Išče in jo po treh dneh iskanja najde. Ustavi se pred vrati hiše, za katero je slišal, da ima to kar išče. Potrka in ostane kot vkopan, ko pred seboj zagleda starega kmeta, katerega modrosti in izkušnjam se je posmehoval. Kmet se mu je nepresenečeno in neobsojajoče nasmehnil. Vedel je da se bo gospod nekega dne pojavil pred njegovimi vrati. Sprejel ga je v svojo hišo in mu pokazal ogromen kup koruze, ki jo je imel zavarovano pred živalmi in zaščiteno pred boleznimi. Gospod je nakupil sto vreč domače koruze, se kmetu zahvalil in odšel.

Kako je bila mala koruza vesela, da se je še istega leta lahko senčila na stojnici. Nasmejano je gledala, kmete, ki so kupovali njena zrna. Bila je vesela, da ne bo izumrla.

Alenka Vidmar Slovenia Svet