MOČ MODREGA LJUDSTVA

Pred davnimi časi je med gozdovi in med prostranimi gorami z modrim ljudstvom živel moder, pravičen in plemenit Kralj Aljaž. V tistih časih je bilo tako, da se je po žilah dreves pretakala kri človeka in kri živali. Bilo je tako, da se je po žilah živali pretakal sok dreves in kri človeka. Bilo je tako, da se je po žilah človeka pretakala kri živali in sok dreves. V modrem kraljestvu so živeli eden za vse in vsi za enega, v sožitju z naravo. Med seboj so se čutili.

Najčistejša med človeškimi bitji kraljestva je bila kraljeva hči, po imenu Biserka. Veliko svojega časa je preživela v gozdu s svojimi prijatelji, bitji, ki so človeku le s kančkom zlega v sebi, ostajali nevidni. Metulji so rade volje letali okoli nje, se z njo lovili in skakali po prstih njene dlani. Biserka je s svojo lepoto, s svojo dobroto in s svojo toplino osvojila vsakogar, ki je stopil na njeno pot. Veliko časa je preživela tudi v zgodbah o modrosti čarobnih vil. Zgodbe je kasneje sanjala in jih v resnici doživljala. Biserka je živela je v kraljestvu sreče.

Nekega dne se je zgodilo, da se h gozdnim prijateljem ni vrnila z iskrico v očeh. Vile so dobro vedele čemu je tako. Biserka je žalostno sedla na sredo z drevesi obdano jaso in čakala prijateljico vilo. Ko se je le-ta prikazala, jo je Biserka žalostno pogledala in rekla:

 ,,Imela sem grde sanje.,,

,,Kaj si sanjala?,, je vila povprašala, čeprav je sanje poznala.

,,Sanjala sem goreči gozd in vas, moje prijatelje, ki ste pred ognjem bežali in odšli stran od mene. Nikoli več vas nisem videla.,, je Biserka zavzdihnila in nadaljevala:,,Ko sem se zbudila sem se bala, da vas res ne bo več tu, zato sem tukaj tako zgodaj.,,

,,Res je, Biserka. Odšli bomo, vendar ne zaradi tebe. Zgodili se bodo dogodki zaradi katerih bo ostali svet postal čistejši.,,

Biserka jo je pogledala kvišku in rekla:,, Zaradi tega morate stran od mene?,,

Vila je prikimala in rekla:,, Da. Rasteš Biserka. Tudi ti se boš morala soočiti s svojim življenjem.,,

Biserka jo je začudeno gledala in odgovorila:,,Kaj je to – moje življenje? Moje življenje je moj očka pa vi-moji prijatelji.,,

Vila se je nasmehnila in rekla:,, Videla boš. Zaupaj Biserka. Čeprav se lahko zgodijo slabe stvari, vedno upaj v bolje. In kar je najpomembneje – svoje življenje si ustvarjaj sama. Ustvarjaj, kar je dobro. Čeprav ti bo zlo prišlo na pot, ostani dobra. In zlo bo odšlo.,,

V nevednosti, kaj zlo sploh je, jo je Biserka debelo gledala. Ni vedela, kakor tudi njen oče ne, da se kraljestvu z veliko hitrostjo približuje pleme, željno zasesti njihove svetle gore in gozdove. Ni vedela, da se jim približujejo tri človeške lastnosti: pohlep, lakota ter sla po moči in nadvladi.  

In res je neke noči boja nevedno ljudstvo zlahka postalo plen težkih mečev mnogo težjih src. Ob novici o možeh na črnih mogočnih konjih in z meči v rokah, ki požigajo vas za vasjo in njegove ljudi pobijajo  je Kralj Aljaž  zbral svoje najboljše može. Ni mogel miroljubno gledati usihanje modrega ljudstva. Surova in hitra moč mečev je pokosila veliko število ljudstva, požganih je bilo veliko koč v katerih je ljudstvo živelo, med njimi tudi kočo kralja Aljaža in princese Biserke. Kraljestvu sreče je zavladal meč. Biserka je lahko le z žalostjo v svojih modrih očeh videla, da modremu ljudstvu ni pomoči. Podložni so postali barbarom. Tudi svojih najboljših prijateljev ni več videla. Vanjo se je naselilo nepoznano čustvo – strah. Še veliko časa je kljub vsemu upala, da bo prijatelje še kdaj videla.

Leta so tekla, domove so si na novo zgradili. Po dolgih letih ujetništva je Kralj Aljaž od starosti umrl, Biserka je zrasla v dekle s sijočimi modrimi očmi, iz katerih je vela dobrota. Modro ljudstvo je vsa leta pri sebi tiho držalo skrivnost, da med njimi živi princesa. S svojim ljudstvom je Biserka tiho delala. Z njimi je grabila seno, kuhala in prala gospodarju barbaru.

Nekega dne se je po poti vračala v kočo, ki je bila že veliko let njen dom. V daljavi je zagledala naglo približajoče se konjenike. Umaknila se jim je s poti in med travnimi bilkami nadaljevala svojo pot. Upala je da bo s svojo revno pojavo, razmršenimi lasmi in rjavo že malo natrgano obleko ostala neopažena. Vendar ni bilo tako.

V nekem trenutku je eden izmed mimoidočih vojakov ob poti uzrl zalo dekle v svetlo modri obleki in dolgimi v vetru plapolajočimi rjavimi lasmi.  Conrad, kakor se je vojak imenoval,  je ustavil svojega konja in nepremično zrl v postavo, ki je stopala mimo njega.

Ko se je dekle že skrilo iz vidnega obzorja je velel:,,Ustavi se dekle.,,. Biserka se je ustavila.

Obrnil je svojega konja, se ji približal in znova velel: ,,Poglej me.,,. Biserka ga je brez strahu pogledala naravnost v oči.  

Conradu je zastalo srce. V modrih očeh je zagledal to, kar je že veliko časa iskal. Tiho je Biserki ponudil svojo dlan. V svoji svetlo modri obleki, kakor je bila vidna le njemu in spokojnostjo v očeh je stala pred moškim in si želela, da bi ga lahko od sebe odgnala. Ni ji uspelo. Z eno roko jo je pograbil, jo postavil predse in odpeljal na svoj mogočen in trden grad.

Biserka je postala žalostna. Od tistega dne naprej ni več spregovorila. Modro ljudstvo je z žalostjo v srcih ugotovilo, da je njihova princesa ujeta in oddaljena od svojega rodu.

Meseci so tekli, vendar Conrad Biserkinega glasu ni slišal. V očeh princese modrega kraljestva ni več našel tega, kar je že na veke iskal. V času, ki ga je z ženo preživel, ni vedel, kako naj pride do njenega srca. Nosil ji je diamante, nosil je smaragde, vendar so ostali na mestu, kamor jih je položil.

Nekega dne ni imel več moči stati pred njo in se upirati kraljevskosti do katere ni imel dostopa. V njeni sobi je sedel na posteljo, se zagledal v stoječo postavo, ki je skozi okno zrla v daljavo in rekel:,,Kaj naj storim, da boš srečna?,,

Biserka se je obrnila, se mu približala, od blizu pogledala v njegove temno rjave oči ter tiho in nežno spregovorila:

,,Izpusti moje ljudstvo in jim dovoli živeti lastno življenje.,,

Conrad je prebledel. Vstal je in odšel. Kljub temu, da bi v imenu ljubezni, ki jo je do žene čutil, lahko ustregel, je v svoji moči vztrajal.

V letu bivanja na Conradovem gradu je Biserka povila sina. Poimenovali so ga Ewald. Biserkino edino upanje, da bo Conrad zagledal svoje srce je bil njun sin. Čas je tekel, nič se ni spremenilo.

V ljubezni do svojega otroka je v Biserki zrasla moč ponuditi mu to, kar mu je lahko ponudilo le njeno ljudstvo. Vedela je da proti surovosti nima moči. Imela pa je moč, svojega sina pa tudi svoje ljudstvo, da lahko odide v svobodo.

Zadnjo noč na gradu je sanjala. Kakor pred mnogo leti je sedela sredi jase in v igri metuljem nastavljala prste. Nenadoma je ob sebi zaznala prijateljico vilo. Biserka jo je pogledala kvišku in s solzami v očeh rekla:,,Končno.,,

Vila jo je nasmejano gledala in rekla:,,Vedno sem ob tebi. Le vidiš me ne. K tebi sem sedaj prišla z namenom, da te pomirim, saj bom tebe in tvoje ljudstvo na poti varovala. Na poti boš prišla do črnega gozda. To je gozd črnih bitij, živali, ki ljubijo raznovrstne reči. Posedovanje le-teh enačijo z dajanjem in prejemanjem ljubezni. Bitja niso zlobna. Je pa njihovo prigovarjanje zelo moteče. Modri ljudje ste čistega srca in se vas ne bodo niti dotaknila.,,  

,,Kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo taki, kakršne nas opisuješ?,, je vprašala Biserka.

,,Bitja bi videla možnost prejemanja neke vrste ljubezni, ki v resnici ni prava ljubezen. Ustavile bi vas in vam šepetale o prednostih denarja. Če jih ne bi želeli poslušati, bi vas ščipale po nogah in rokah ter cukale za lase. Razlog mojega spremstva je drugi. Je tvoja osebna zaščita. Nedolžno in o svetu nevedno dekle potrebuje zaščito pred umazanimi psi, ki na mlada dekleta prežijo v sencah dreves. Če jim uspe, deklico ukradejo in prodajo za denar.,,

Vila je v Biserkinih očeh zagledala strah in jo pomirila:,,Ne boj se. Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Ob tebi bom.,, Ko je to povedala, se je vila začela od Biserke počasi oddaljevati. Razblinila se je.

Z upanjem v srcu je Biserka zjutraj vstala, prijela sina in iz gradu - enostavno - odšla. Napotila se je proti gozdu na jaso, kjer jo je čakalo njeno ljudstvo. Preden je stopila v goščavo se je še zadnjič ozrla proti gradu. Dobra kot je bila, Conrada ni sovražila. Le vedela je, da ni uspela prebiti sten mraza, med katerimi je živel. Obrnila se je, nadaljevala svojo pot in prispela na jaso. Modro ljudstvo je takoj pobralo svoje reči in krenili so na pot. S skupnimi močmi so se umikali pohlepu in zlobi, človeškima lastnostima, ki sta se skušali naseliti tudi v njihova srca.

Hodili so in hodili ter skozi zeleni gozd prišli do gozda s popolnoma črnimi drevesi. Biserko je pri srcu stisnilo, vendar je svoji prijateljici zaupala. S pomočjo nevidnosti, podarjene s strani dobrih in naklonjenih jim bitij se je modro ljudstvo premikalo na ozemlje belega kraljestva, ki je bilo njihov prijatelj že na veke. Ko je ljudstvo prispelo na drugo stran črnega gozda je Biserka oddahnjeno zaklicala:,,Hvala, prijatelji.,, Polna moči je modro ljudstvo vodila naprej proti vratom belega kraljestva. Prispela je potrkala na mogočna velika bela vrata in srečna, s svojim ljudstvom in sinom v naročju, uspela zaživeti na novo.

Conrad je veliko noči milo prejokal. Ni mu pomagala moč vladarja. Ni mu pomagala moč nad vsem materialnim, ki si ga je poželel.  Izgubil je to, kar mu je bilo najdražje – še zadnji kanček miru v sebi. Svojo srečo je iskal leta in leta, a ni je našel. Po dolgem času, dvajset let je minilo, se je odločil iti po to, kar je imel za svoje. S svojo mogočno črno vojsko se je napotil v smer, kamor je Biserka krenila na pot. S seboj je nosil duha nadvlade in moči. Prišli so pred vrata belega kraljestva in nanje začeli tolči. Vrata niso podlegla. Duh nadvlade in moči ter Conrad sta dobila le sporočilo:,,Vašega nočemo. Svojega ne damo.,, Po teh besedah sta duh in Conrad podivjala. Z vso silo sta začela tolči v bela vrata in z vso silovitostjo metati črne lepljive krogle čez obzidje.

Se nadaljuje ...

Alenka Vidmar Slovenia Svet